Skopušni Jaka je bil ubog zloben pijanček, ki jo je rad zagodel vsakomur. Neke temne noči, na Noč čarovnic, je Jaka v krčmi, kjer je po navadi pil, srečal Hudiča. Ponudil mu je svojo dušo če mu Hudič plača zadnjo pijačo. Hudič se je hitro spremenil v zlatnik, da bi plačal točaju. Takoj, ko se je spremenil ga je Jaka pograbil in vtaknil v žep poleg srebrnega križa, ki ga je nosil s seboj. Tako je Jaka ukanil Hudiča. Hudič je ostal brez moči in se ni mogel spremeniti nazaj. Jaka ga ni hotel izpustiti dokler mu ni obljubil, da njegove duše ne bo zahteval še naslednjih deset let.

Hudič je privolil in čez deset let sta se zopet srečala, ko je Jaka pešačil po vaški cesti. Hudič je želel vzeti kar mu je bilo obljubljeno pred desetimi leti, ampak ga je Jaka zopet presenetil. Hitro je pomislil in rekel: "Šel bom, ampak preden greva, prosim, če mi odtrgaš eno jabolko s tega drevesa."

Hudič, misleč da tako nima kaj izgubiti, je skočil na jablano da bi odtrgal jabolko. Takoj ko je to storil je Jaka položil križe okrog in okrog debla drevesa in tako zopet ujel Hudiča. Tokrat je zahteval, da mu Hudič obljubi, da ne bo vzel njegove duše, ko bo umrl. Ko je Hudič ugotovil, da nima možnosti da bi se pogajal, je godrnjaje privolil.

Ko je skopuški Jaka veliko let kasneje umrl, je šel do vrat v Nebesa, vendar so ga zavrnili, ker je vso življenje pil, bil stiskaški in goljufiv. Tako se je Jaka obrnil in šel trkat na vrata v Pekel. Hudiča je vprašal če ga vzame on. Vendar je Hudič držal obljubo, ki jo je dal in ga ni hotel vzeti v Pekel.

"Ampak, kam bom šel?", je vprašal Jaka.

"Tja od koder si prišel", mu je odgovoril Hudič.

Pot nazaj je bila vetrovna in temna. Skopuški Jaka je zato prosil Hudiča, da mu da luč, s katero bo lažje našel pot nazaj. Preden je zaloputnil vrata Pekla, mu je Hudič vrgel ogorek iz dna Pekla. Jaka ga je položil v votlo bučo, ki jo je najraje jedel in jo je vedno nosil s seboj.

Od tega dneva je skopuški Jaka obsojen na večno romanje. Vse kar ima je svetilka iz buče, ki mu v temi osvetljuje pot.