Nemoteno delovanje ogrevalnega sistema v obdobju ogrevanja je odvisno od zanesljivosti delovanja posameznih elementov sistema, to pa je odvisno predvsem od kakovosti posameznih naprav in delov, vgrajenih v sistem, in od njihovega vzdrževanja.

Prvi korak k zanesljivemu obratovanju storimo že pri načrtovanju in nakupu. Izbrati je potrebno tehnično najprimernejše in tehnološko najsodobnejše naprave. Nizka cena ni odločilni dejavnik, ki bo prevladal nad odločitvijo za dražje, vendar tudi kakovostnejše naprave.

Osnova za izbiro in nakup naprav je projekt centralnega ogrevanja, v katerem projektant določi tehnično primerne naprave za posamezni sistem ogrevanja. V projektni dokumentaciji sta točno določena tip in moč kotla, ogreval, varnostnih elementov, določena je tudi vrsta regulacije ipd. Paziti moramo, da kupimo naprave z ustreznimi atesti, s tehničnimi navodili, z garancijo in zagotovljenim servisom. Vedno kupujmo pri proizvajalcih ali pri njihovih pooblaščenih zastopnikih, katerih izdelek je opremljen z imenom proizvajalca, garancijskim listom, atestom in drugo ustrezno tehnično dokumentacijo.

Z montažo naprav v našem objektu prevzemamo drugi del naloge pri zagotavljanju zanesljivega in varnega obratovanja ogrevalnega sistema. Tako kot ostale naprave in aparati, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, potrebuje tudi ogrevalna tehnika redno vzdrževanje in servisiranje, ki zagotavljata varno in optimalno delovanje ter dolgo življenjsko dobo. Zato moramo pri izbiranju dobaviteljev in izvajalcev posebej paziti na zagotavljanje servisa in občasne kontrole delovanja posameznih naprav, enostavnost čiščenja in vzdrževanja, zagotavljanje nadomestnih delov in delov, ki jih je potrebno zamenjevati itd.

Zaradi lažjega pregleda posameznih aktivnosti s področja vzdrževanja si oglejmo sistem ogrevanja po njegovih osnovnih pomembnejših sestavnih delih.

KOTLOVNICA

V primerjavi s kotlovnicami iz preteklosti so sodobne kotlovnice urejene in čiste.

Prostor kotlovnice je potrebno redno čistiti in odstranjevati vso nepotrebno navlako, ki predstavlja tudi potencialno nevarnost za požar, in se nabira v poletnih mesecih, ko kotlovnica vse prevečkrat služi kot priročno skladišče. Redno moramo čistiti vse odprtine in rešetke, ki skrbijo za dovod svežega zraka, potrebnega za zgorevanje. Seveda je v kotlovnici, kjer kurimo trdno gorivo, veliko težje vdrževati potrebno čistočo, zato moramo za čistočo skrbeti sproti. Redno moramo odstranjevati pepel in ostanke gorenja ter jih odlagati na požarno varno odlagališče.

V kotlovnicah, kjer kurimo kurilno olje ali plin, pa je čistoča nujno potrebna. Gorilniki sesajo potrebni zrak za zgorevanje iz prostora kotlovnice in če pri tem sesajo prah, ta povzroča motnje pri delovanju gorilnika. Na ventilatorju gorilnika se nabira prah, tako gorilnik v kurišče ne more dovajati potrebne količine zraka, kar pomeni nepopolno izgorevanje in slab izkoristek, uničujejo se uležajenja, poveča se glasnost delovanja gorilnika itd.

KOTLI NA TRDA GORIVA

Kotle za centralno ogrevanje je potrebno pregledati večkrat med ogrevalno sezono, posebej pa ob koncu. Če pustimo kotel neočiščen do naslednje uporabe, lahko zaradi vlage in sajastih oblog prihaja do korozije v kuriščih in dimnih poteh in s tem do hitrejšega propadanja kotla.

S kotli na trdna goriva je največ dela in vzdrževanja. Zaradi neprimerne uporabe goriv in predimenzioniranih kotlov je zgorevanje v njih največkrat nepopolno. Stranski produkti, ki nastajajo pri nepopolnem izgorevanju, se v obliki katranskih oblog in saj nanašajo na stene kurišča ter tako zmanjšujejo toplotno prehodnost na ogrevalni medij - vodo. Vsak milimeter oblog pomeni 6% izgub, če so te obloge debele 2-3 mm, predstavlja to že več kot 15% izgub. Najbolj trdovratne obloge bomo odstranili mehansko z različnimi strgali in žičnimi krtačami. Manj zamazane kotle lahko očistimo tudi s kemičnimi sredstvi. V trgovinah s barvami in laki dobite kemična sredstva, predvsem v obliki tekočin, ki jih razpršimo po kurišču, nato po zakurimo v kotlu. Tekočina topi nastale obloge, pri zgorevanju pa jim znižuje točko zgorevanja pod 400°C tako, da zgorijo tudi najtrdovratnejše. Kemična sredstva seveda za okolje niso popolnoma neškodljiva, zato priporočamo previdnost pri uporabi in ravnanje strogo po navodilih proizvajalca. Za pomoč lahko prosite tudi najbližje dimnikarsko podjetje, ki je specializirano za kemično čiščenje kotlovskih naprav.

Kljub temu, da lahko večino dela opravimo sami, naj dimnikar ob svojem obisku, ki je obvezen po Zakonu o dimnikarski službi, opravi še:

· kontrolo tesnosti vrat,

· nastavitev regulatorja vleka,

· nastavitev dimne lopute,

· pregled varnostnih naprav.

Če so obloge vzrok predvsem za slabši izkoristek kotla, pa je kondenzacija, do katere prihaja pri nepravilnem kurjenju, velika nevarnost za poškodbe kotla. Nastali kondenzat na stenah kurišča ob primesi škodljivih dimnih plinov postaja agresiven in povzroča korozijo sten kurišča, ki je pri kotlih na trdna goriva zaradi številnih hladnih zagonov še izrazitejša kot pri kurjenju s tekočimi ali plinastimi gorivi. Zato moramo kupiti kotel pravilne moči. Predimenzioniran kotel ne bo obratoval samo s slabšim izkoristkom, ampak se bo močno povečala tudi nevarnost korozije.

V kotlu na trdno gorivo moramo kuriti samo z gorivom, za katerega je skonstruiran. Velikost kurišča je odvisna od moči kotla in kurilne vrednosti določenega goriva, zato lahko pride ob uporabi napačnega goriva do poškodb. V kotlih nikakor ne smemo kuriti odpadkov, ki izgorevajo zelo slabo, hkrati pa močno onesnažujejo okolje. Tako v kotel ne spadajo gospodinjski odpadki, plastične mase, z zaščitnimi premazi in barvami obdelan les, časopisi in revije, odpadna olja in podobno.

KOTLI NA TEKOČA GORIVA

Zgorevanje tekočih goriv je popolnejše, zato kotle na tekoča goriva ni potrebno čistiti tako pogosto. Največkrat zadostuje, da kotel dvakrat očistimo med ogrevalno sezono, ko odstranimo saje s sten kurišča na enak način kot pri kotlih na trdna goriva. Kako hitro se nalagajo saje na stene kurišča, je odvisno od nastavitve delovanja gorilnika in pravilno izbrane velikosti kotla.

Pri specialnih oljnih kotlih je potrebno veliko pozornost nameniti vzdrževanju gorilnikov. Če smo čiščenje kurišča opravili sami ali ob pomoči dimnikarja, moramo nastavitev gorilnika obvezno prepustiti usposobljenemu izvajalcu. Največkrat so to pooblaščeni serviserji, ki so opremljeni za takšno delo.

Priporočamo obisk serviserja in nastavitev gorilnika po koncu vsake ogrevalne sezone. Po izkušnjah je servis potrebno opraviti na vsakih 4000 litrov porabljenega kurilnega olja. Pri pregledu oljne instalacije mora serviser opraviti naslednja dela:

· kontrolo in čiščenje dovodov in filtra za gorivo,

· kontrolo in čiščenje filtra na oljni črpalki v gorilniku,

· čiščenje filtra na razpršilni šobi,

· čiščenje dovodnih kanalov za zrak,

· čiščenje ventilatorja,

· čiščenje fotouporov in izgorevalne glave gorilnika,

· pregled in po potrebi zamenjava vseh ostalih elementov (elektrod, izolatorja, pregibnih cevi ipd.).

Po opravljenem pregledu gorilnika na olje mora serviser gorilnik tudi nastaviti ter kontrolirati njegovo delovanje na osnovi naslednjih meritev:

· meritev sajavosti,

· meritev vsebnosti CO2,

· meritev temperature dimnih plinov,

· kontrola izkoristka,

· ugotavljanje prisotnosti kurilnega olja v dimnih plinih.

Prihranek goriva lahko pri dobro nastavljenem gorilniku znaša tudi do 10%.

Serviser mora o opravljenem delu sestaviti zapisnik, ki je dobrodošel dokument ob ponovnem servisiranju gorilnika, ko lahko ugotavljamo stanje gorilnika. Priporočamo, da se s serviserjem dogovorite za vgradnjo števca obratovalnih ur gorilnika. Tak števec je dober pokazatelj delovanja celotne naprave za ogrevanje. Število obratovalnih ur gorilnika v naših podnebnih razmerah naj bi znašalo med 1600 in 1800 urami, če hišo samo ogrevamo, in dodatnih 200 do 300 ur, če pripravljamo tudi toplo sanitarno vodo. Če je število ur obratovanja občutno nižje od naštetih vrednosti, lahko sklepamo, da je kotel predimenzioiran in da je izkoristek slab. Za izboljšanje stanja si pomagamo z vgradnjo manjše šobe v gorilnik. V primeru, ko te vrednosti odstopajo za več kot 30%, lahko razmišljamo o zamenjavi starega kotla z novim.

Za nastavitev gorilnika in merjenje vseh naštetih parametrov potrebuje serviser ustrezno merilno opremo, zato serviserju, ki te opreme nima, ne smete zaupati nastavljanja gorilnika. Po vsaki opravljeni meritvi mora serviser napraviti zapisnik (merilni protokol), ki ga shranite za primerjavo v prihodnji sezoni.

KOTLI NA PLINASTA GORIVA

Za plinske kotle in gorilnike velja enako kot za kotle na trdna in tekoča goriva. Redno vzdrževanje in kontrola sta garancija za varno in optimalno delovanje. Zgorevanje plina je čistejše, zato je potrebno kotel čistiti po potrebi, medtem ko je treba gorilnik pri specialnih plinskih kotlih nastavljati redno vsaj enkrat v ogrevalni sezoni. Serviser mora ob pregledu in nastavitvi gorilnika opraviti naslednje:

· kontrolo tesnosti plina do gorilnika,

· kontrolo tesnosti elektromagnetnih ventilov,

· kontrolo ventilatorja,

· čiščenje zunanjosti gorilnika,

· pregled filtrov,

· pregled zgorevalne glave in elektrod,

· kontrolo prenosnika toplote za pripravo tople vode.

DIMNIK

Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov, zato ga je potrebno skupaj z ostalimi dimovodnimi napravami redno čistiti. Čiščenje dimnika in dimovodnih naprav prepustite dimnikarju, ki bo delo opravil strokovno. Delo pri čiščenju dimnika je namreč lahko tudi nevarno, saj se moramo povzpeti na streho. Običajno pa tudi nimamo vsega potrebnega orodja za kakovostno izvedbo del. Pri kurjenju na trdno in tekoča goriva je potrebno dimnik čistiti enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat v ogrevalni sezoni.

Za boljši izkoristek kotla in manjše toplotne izgube v času mirovanja kotla priporočamo vgradnjo termične lopute v dimno cev med kotlom in dimnikom. Motorne lopute vgrajujemo pri tlačnih plinskih ali oljnih gorilnikih, pri pretočnih grelnikih in atmosferskih gorilnikih pa vgradimo bimetalno loputo.

VARNOSTNE NAPRAVE

Preverimo stanje varnostnih naprav, kot so varnostni ventil, raztezna varnostna posoda in odzračevalni ventili ter lončki. Delovanje varnostnega ventila pri zaprtih sistemih varovanja preverimo tako, da zavrtimo pokrov na ventilu, ki je običajno rdeče barve. Zavrtimo ga za cel obrat in pri tem mora iz odprtine priteči voda. Pokrov preskoči in ventil se sam zapre. Če voda iz ventila ne priteče, ali pa se ta na vrne v prvotni položaj, moramo poiskati pomoč instalaterja. Pri preizkusu pazimo, kam je obrnjena odprtina ventila, da ne bomo mokri. Najbolje je, če na izstopno odprtino namestimo cev, ki bo vodo speljala vidno v odtok ter nas obvarovala poškodb, če bo prišlo do odprtja ventila, ko bo kotel deloval.

Raztezna posoda prevzema raztezke ogrevalne vode zaradi povišane temperature in tlaka v sistemu. Za manjše sisteme je razširjena uporaba zaprte raztezne posode, ki je povezana s povratkom ogrevalne vode. Raztezna posoda je tovarniško napolnjena s plinom pod pritiskom, ki je vedno označen na vidnem mestu. Sčasoma se elastična membrana v posodi stara in začne prepuščati vodo iz sistema. Če v času mirovanja in med obratovanjem kotla tlak v sistemu izrazito niha, je to znak, da je raztezna posoda v okvari. Z rahlim pritiskom na ventil na plinskem delu posode lahko preverimo, ali je membrana popustila. Če iz ventila priteče voda, je to znak, da je membrano potrebno zamenjati. V primeru, da je pritisk v raztezni posodi nižji od statičnega tlaka v sistemu, lahko tlak v posodi povečamo tako, da jo napolnimo z zračno tlačilko.

Kontrolirati moramo tudi merilne instrumente (manometre in termometre) ter jih, če so v okvari, zamenjati.

VZDRŽEVANJE CEVNEGA OMREŽJA IN OGREVAL

Cevovode, ki so v neogrevanih prostorih in kotlovnici, moramo dobro toplotno izolirati. Toplotne izgube neizoliranih cevi lahko znašajo do 10%. Večino dela lahko opravimo sami, saj lahko kupimo toplotnoizolacijske žlebake, debeline 2-4 cm, s katerimi oblečemo cevovode. Izolacijski material je na zunanji strani zaščiten z aluminjasto folijo in s samolepljivim trakom za spajanje. Cevovodov v ogrevanih prostorih ponavadi ne izoliramo, pač pa jih kontroliramo na spojih, da ne puščajo, in jih po potrebi prepleskamo z zaščitno barvo.

Pred pričetkom ogrevalne sezone lahko poskusno poženemo obtočno črpalko ogrevalnega sistema, da preverimo, ali črpalka deluje. Zato odvijemo vijak na ohišju črpalke in z izvijačem preverimo, ali se vrti ali ne. Pri odvijanju vijaka priteče nekaj kaplic vode, zato se ne ustrašite. Če črpalka ne deluje, poskusite z naslednjim trikom. Nastavite izvijač na osovino črpalke in z dlanjo večkrat udarite po ročaju. Če se tudi sedaj črpalka ne zavrti, pokličite instalaterja, ki bo preveril, kaj je s črpalko narobe. Seveda črpalko izključite do njegovega prihoda.

Ogrevala v prostorih morajo biti pravilno nameščena. Odstranimo pohištvo, ki zaslanja ogrevala, skrajšajmo zavese. Toplotno oddajo lahko s tem povečamo za več kot 20%. Pri ogrevanju z radiatorji se toplota oddaja predvsem s konvekcijo. Prah na ogrevalih zmanjšuje toplotno prehodnost iz ogrevne vode preko stene ogrevala na notranji zrak.

Če so ogrevala sredi ogrevalne sezone delno hladna, predvsem v najvišjem delu, in je v njih slišati pretakanje vode, je to znak, da je v ogrevalih zrak. Takšen sistem moramo takoj odzračiti na ventilih, ki so nameščeni na posameznih ogrevalih.

Redno moramo preveriti tudi tesnost radiatorskih ventilov in jih v primeru, da puščajo zamenjati z novimi. Z vgradnjo termostatskih ventilov lahko prilagajamo temperaturo v posameznem prostoru, izkoriščamo toplotne dobitke v prostoru in tako prihranimo do 30% energije.

Za konec preglejmo še stanje različnih zapornih ventilov, ki pri starejših in slabo vzdrževanih napravah kažejo znamenja dolgoletnega puščanja. Na mestih puščanja se namreč nabere plast vodnega kamna in prahu, ki ne dovoljuje, da bi ventilno ročico lahko obrnili. Nič ni bolj neprijetnega, kot če moramo v primeru nujne intervencije zapreti “okameneli” ventil. Z žično krtačo, priporočamo tisto z medeninastimi žicami, odstranimo umazanijo in z zapiranjem in odpiranjem skušamo sprostiti vreteno. Ko nam je to uspelo, namažemo vreteno z grafitno mastjo. Če pa ventil prične puščati, moramo zamenjati tesnilo na vretenu, kar raje prepustimo instalaterju.