Na dober skupen  izkoristek ogrevalnega  sistema   in ogrevalnih naprav vpliva tudi pravilno  in redno  vzdrževanje. Redno vzdrževanje in kontrola sta tudi garancija za varno optimalno in varčno  obratovanje celotnega ogrevalnega sistema.

Če vse naprave , ki so udeležene v sistemu ogrevanja ne vzdržujemo  redno in pravilno, nam niti tako dobra avtomatska regulacija ogrevalnega sistema, ali  sodoben kotel z modernim in varčnim gorilnikom ne moreta  garantirati zanesljivega, varnega in varčnega delovanja ogrevalnega sistema .

1. Kotli na trda goriva

Kotle za centralno kurjavo lahko primerjamo s "tekači na dolge proge". Zato jih je potrebno pregledati večkrat med ogrevalno sezono, oziroma pred začetkom ogrevalne sezone. Izmed kotlov za centralno kurjavo je največ dela in vzdrževanja s kotli na trdna goriva.

Ponavadi se zgodi, da je  zaradi neprimerne uporabe goriv ali predimenzioniranega kotla glede na toplotno moč,  zgorevanje nepopolno. Stranski produkti, ki nastanejo pri nepopolnem zgorevanju, se  v obliki saj in katranskih oblog nalagajo na stene kurišča in tako zmanjšujejo  prenos toplote na ogrevalni medij -  vodo.

Vsak milimeter oblog pomeni 6 % toplotnih  izgub, če so te obloge debele 2 do 3 mm, lahko to predstavlja že več kot 10 % toplotnih   izgub. Take obloge so zelo trdovratne, zato jih je potrebno odstraniti mehansko z  ostrim predmetom, najboljše s strgalom ali kovinsko ščetko.

Kadar pa to ne zadošča, je potrebno opraviti kemično čiščenje. V prodaji so kemična sredstva, predvsem v obliki tekočin, ki jih razpršimo po kurišču, nato pa zakurimo  v kotlu.

Tekočina raztopi  nastale obloge.  Znižuje jim tudi   temperaturo zgorevanja pod 400 °C tako, da zgorijo tudi najtrdovratnejše.

Kljub temu, da največ dela lahko  opravimo sami, je dobro, da občasno kotel pregleda serviser ali pa da čiščenje kurišča kotla opravi dimnikar.

 Serviser kotla   naj opravi  tudi še kontrolo tesnosti vrat kotla, kontrolo nastavitve regulatorja vleka in opravi  pregled varnostnih naprav  ( ekspanzijska posoda, termično varovalo, varnostni ventil).

Če so obloge vzrok za slabši izkoristek kotla, potem  je kondenzacija dimnih plinov, do katere pride zaradi nepravilnega kurjenja ali  toplotno predimenzioniranega kotla, velika nevarnost za poškodbe kotla. Nastali kondenzat na stenah kurišča postane agresiven zaradi primesi škodljivih dimnih plinov  ter povzroča korozijo sten kurišča. Ta je  pri pri kotlih na trda goriva zaradi številnih hladnih zagonov še izrazitejša  kot pri kurjenju s tekočimi in plinastimi gorivi.

Ker tudi v tehniki velja rek " bolje preprečiti kot zdraviti", lahko takšne pojave v veliki meri  preprečimo tako,  da vgradimo kotel pravilne toplotne moči, kurimo samo z  kvalitetnimi gorivi oziroma gorivi  za katerega je bil skonstruiran. V kotlu ne kurimo odpadkov, vedno zagotovimo zadosten dovod zraka ter ga redno čistimo in vzdržujemo.

 

2. Kotli na tekoča goriva

Zgorevanje tekočih goriv  je popolnejše kot pri kotlih na trda goriva, zato največkrat zadostuje čiščenje  kotla dvakrat med ogrevalno sezono. Odstranimo saje s sten kurišča na enak način kot  pri kotlih na trda goriva.

Pri specialnih kotlih je potrebno veliko pozornost nameniti vzdrževanju gorilnikov. Če smo čiščenje kotla opravili sami ali ob pomoči dimnikarja, moramo nastavitev gorilnika obvezno prepustiti usposobljenemU in pooblaščenemu  izvajalcu. Le dobro vzdrževan in nastavljen gorilnik omogoča zanesljivo, varno in varčno obratovanje ogrevalnega sistema. Prihranek goriva lahko pri dobro nastavljenem gorilniku znaša tudi do 10 % ali več.

Ob obisku  mora serviser opraviti sledeče:

·     kontrolo in čiščenje dovodov in filtra za gorivo

·     kontrolo in čiščenje filtra na oljni črpalki,

·     čiščenje filtra na razpršilni šobi,

·     zamenjava šobe( ponavadi enkrat letno ),

·     preverit tlak oljne črpalke

·     čiščenje dovodnih kanalov za zrak,

·     čiščenje ventilatorja,

·     čiščenje zgorevalne glave gorilnika in fotouporov ( fotocelic)

·     pregled ostalih elementov (elektrod, izolatorjev, pregibnih cevi, itd),

·     izmeriti sajavost dimnih plinov,

·     izmeriti vlek v dimniku in   temperaturo dimnih plinov,

·     izmeriti vsebnost  ogljikovega dioksida ( CO₂)  v dimnih plinih

·     ugotoviti prisotnost  nezgoretega kurilnega olja v dimnih plinih in če        omogoča  merilna naprava, pa še druge vrednosti  kot so : žveplov        dioksid (SO₂), kisik (O₂),  dušikove okside (NO_x ).

Pred ogrevalno sezono se ponavadi pred nastavitvijo gorilnika  zamenja šoba gorilnika, ki mora biti pravilne dimenzije glede na moč  kotla in v mejah, ki je določena v navodilih oziroma tablici gorilnika. Moči kotla in gorilnika morata biti med seboj usklajeni.

 Serviser nato  nastavi gorilnik in pri tem spreminja posamezne parametre ( zrak, tlak črpalke goriva itd), tako in toliko časa, da dobi najbolj optimalne vrednosti zgorevanja in sicer: minimalno sajavost, vsebnost CO,  optimalni presežek zraka , temperaturo dimnih plinov, pravilen vlek dimnika ter barvo plamena pri določeni in pravilni velikost šobe. Že sprememba enega  od naštetih parametrov   poruši optimalnost zgorevalnega sistema.

 Kasneje na tako nastavljenem gorilniku ne smemo nič spreminjati. Zamenjava šobe z drugo dimenzijo ( večji ali manjši pretok goriva) ni dopustna, potrebna je ponovna nastavitev gorilnika. To velja tudi za zamenjavo vsakega bistvenega dela sestavnega dela gorilnika (oljne črpalke, itd). Tako  šobe gorilnika ne moremo menjati na "pamet", saj je od nje odvisna moč kotla in tudi doseganje optimalnih mejnih vrednosti oz. parametrov  za dimno število, prah toplotne izgube, CO, SO₂, No_x,  vsebnost kisika,  ki so določene v naših predpisih (Ur.list RS 73/94). Oceno meritev glede na mejne vrednosti  lahko dobite tudi v energetsko svetovalnih pisarnah.

Vsako izmerjeno vrednost je tako  možno primerjati z  mejno oziroma dopustno, ki ne sme biti prekoračena. Iz vseh navedenih podatkov je možno  oceniti kakovost zgorevanja,  toplotne izgube, izkoristek celotne ogrevalne naprave  in gospodarno porabo goriva.

Sajavost se meri z odvzemom dimnih plinov na izhodu iz kotla, s posebno napravo, v kateri se obarva filterski papir ( več kot je saj, temnejši je papir). Ob primerjavi z lestvico sajavosti mora biti filterski papir skoraj bel (vrednost 1 in 2).

Količina  CO₂ v dimnih plinih mora bit med 12 in 14 %.

Temperatura dimnih plinov naj se pri klasičnih kotlih giblje med 160 in 200 °C, pri nizkotemperaturnih in kondenzacijskih kotlih pa po priporočlilih proizvajalca kotla.  Ponavadi je nekaj  stopinj nad temperaturo povratne ogrevne vode.

Za nastavitev gorilnika in merjenje parametrov potrebuje serviser ustrezno merilno opremo. Zato serviserju, ki te opreme nima, ne smemo  zaupati nastavljanja gorilnika.

Iz vsega omenjenega sledi, da se dajo gorilniki z ustrezno opremo (  analizator  dimnih plinov z cirkonijevo merilno sondo ) dobro nastaviti, vendar v nastavljenem položaju ne ostanejo dolgo. Zato je potrebno redno vsaj enkrat letno preverjati sestavo dimnih plinov in po potrebi gorilnik  ponovno nastaviti. Razen prihranka goriva in zmanjševanja onesnaževanja okolja, je pri analizi kakovosti zgorevanja mogoče na napravah odkriti tudi druge nepravilnosti in tako preprečiti nepotrebne stroške.

Tu je še pomembno poudariti, da je lažje dosegati optimalno zgorevanje in doseči  ostale parametre in malo porabo goriva pri gorilnikih novejše izdelave in modernih tehnoloških rešitev, ki so opremljeni:

·     z mešalno napravo, ki skrbi za enakomerno kroženje zraka. Ta  pri        manjših zmogljivosti gorilnika omogoča, da  dosežemo optimalne        zgorevalne vrednosti,

·     z vstopno zračno šobo, ki je brezstopenjsko nastavljiva, tako , da je        pretok in tlak  zraka gorilnika možno nastaviti z ozirom na tlačne        upore v kotlu, brez zmanjšanja sesalnega preseka. To omogoča        doseči  pri zgorevanju nizke vrednosti dušikovega oksida No_x in        ogljikovega monoksida CO, ki sta okolju škodljiva,

·     z zračno varčevalno  loputa na tlačnem delu gorilnika, ki se        samodejno zapre pri izklopu gorilnika ter preprečuje kroženje zraka         skozi kotel in s tem preprečuje ohlajevanje kotla ( manjše toplotne        izgube, prihranek goriva).

Pri vsaki opravljeni meritvi mora serviser napraviti zapisnik (merilni protokol), ki ga shranimo  za primerjavo v prihodnji sezoni.

3. Kotli na plinasta goriva

Plin je kot gorivo v zadnjem času zelo razširjen, vendar se nekateri iz strahu pred nevarnostjo zanj le stežka odločijo.  Za plinske kotle in gorilnike velja enako pravilo  kot za kotle na trdna in tekoča goriva, to je redno čiščenje in vzdrževanje.

Redno vzdrževanje in kontrola sta garancija za varno in optimalno delovanje. Zgorevanje plina je najčistejše, zato je potrebno kotel čistiti po potrebi, medtem ko je treba gorilnik pri specialnih kotlih nastavljati  vsaj enkrat  v ogrevalni sezoni.

Serviser mora ob pregledu in nastavitvi gorilnika opravit sledeče:

·     kontrolo tesnosti dovoda plina do gorilnika,

·     kontrolo tesnosti elektromagnetnih ventilov,

·     zunanje čiščenje gorilnika,

·     preveriti plinski filter,

·     preveriti zgorevalno glavo, elektrode in ostale elementa in jih po        potrebi zamenjati,

·     opraviti analizo dimnih plinov enako kot pri gorilnikih na olje

 

Po vsakem opravljenem servisnem pregledu mora serviser napravit zapisnik, ki ga je potrebno  shranit  za pregled in primerjavo v prihodnji kurilni sezoni.

Pri vzdrževanju pretočnih in kombiniranih plinskih grelnikov moramo paziti na nabiranje vodnega kamna na stenah toplotnega prenosnika. Intenzivno izločanje vodnega kamna se začne pri temperaturi višji od 60 °C. Da se temu izognemo, naj bo temperatur tople vode nižja oziroma je iz higienskih in zdravstvenih razlogov najprimernejša temperatura sanitarne vode med 50 in 60 °C.

Manjši pretok vode, glasno pretakanje in šumenje , daljši čas priprave tople  vode so prvi znaki, da  so na površini prenosnika oziroma grelnika vode  nastale obloge vodnega kamna. Vodni kamen slabo prevaja toploto, zato so toplotne izgube večje, večja pa je tudi poraba goriva. Obstaja tudi nevarnost, da grelnik postane netesen. Ko opazimo znake, ki kažejo na nastanek vodnega kamna, pokličemo serviserja, ki bo strokovno očistil grelnik.

 

4. Dimnik in  varnostne naprave

Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov iz kotla in vleku skozi kurišče kotla, zato ga je potrebno z ostalimi dimovodnimi napravami redno čistiti. Pri kurjenju na trdna in tekoča goriva je priporočljivo dimnik čistiti enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat v kurilni sezoni. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi tudi pregled dimnika in opozori na morebitne poškodbe.

Ob prehodu iz kurjenja s trdnimi ali tekočimi gorivi na kurjenje s plinastimi gorivi je dimnik najpogosteje potrebno sanirati. V  takšnih primerih je najprimernejša sanacija z dimniškimi tuljavami iz nerjavečega jekla ali posebne  keramike, ki jih vstavimo v dimnik.

Za boljše toplotne izkoristke kotla in manjše toplotne izgube v času mirovanja kotla  je priporočljivo v dimno cev za kotlom vgraditi termično loputo. Motorne lopute se vgrajujejo pri tlačnih gorilnikih, pri pretočnih grelnikih in atmosferskih gorilnikih pa vgradimo bimetalno loputo.

Poleg najpomembnejšega vzdrževanja kotla, gorilnika in dimnika moramo v kotlovnici primerno vzdrževati  tudi druge elemente instalacije. Kontrolirati moramo merilne instrumenta kot so manometri in termometri ter jih po potrebi zamenjati.

Enkrat letno moramo preizkusit tudi varnostni ventil na kotlu in  zaprti ekspanzijski posodi (če je vgrajen), ker lahko med kurilno sezono zablokira in takšno obratovanje sistema lahko postane zelo nevarno.

Raztezna posoda je varnostni element, ki prevzema  raztezke ogrevalne vode zaradi povečane temperature in tlaka. Za manjše sisteme in kotle na olje in plin je razširjena uporaba zaprte ekspanzijske posode, ki je povezana s povratkom vode ter polnjena tovarniško  plinom ali zrakom  pod tlakom, ki je vedno  označen na vidnem mestu.   Zaprta ekspanzijska posoda za kotle na trdna goriva je dovoljena za kotle do moči 56 kW in samo  za kotle, ki imajo vgrajeno temično varovalo.

Sčasoma se  elastična gumijasta  membramna v posodi  postara in prične puščati vodo iz sistema. Če v času mirovanja in med obratovanjem kotla tlak v sistemu izrazito niha, je to znak, da je raztezna posoda v okvari. Z rahlim  pritiskom na ventil na plinskem delu posode lahko preverimo, ali je membrana popustila. Če iz ventila priteče voda, je to znak, da je membrano potrebno zamenjati. V primeru, da je tlak v raztezni  posodi nižji od statičnega tlaka v sistemu, lahko tlak v posodi povečamo  tako, da jo napolnimo preko ventila, ki je podoben ventili na kolesu  z zračno tlačilko.