Na dober skupen izkoristek ogrevalnega sistema
in ogrevalnih naprav vpliva tudi pravilno in redno vzdrževanje.
Redno vzdrževanje in kontrola sta tudi garancija za varno optimalno
in varčno obratovanje celotnega ogrevalnega sistema.
Če vse naprave , ki so udeležene v sistemu ogrevanja ne vzdržujemo redno
in pravilno, nam niti tako dobra avtomatska regulacija ogrevalnega
sistema, ali sodoben kotel z modernim in varčnim gorilnikom
ne moreta garantirati zanesljivega, varnega in varčnega delovanja
ogrevalnega sistema .
1. Kotli na trda goriva
Kotle za centralno kurjavo lahko primerjamo s "tekači na dolge proge".
Zato jih je potrebno pregledati večkrat med ogrevalno sezono, oziroma
pred začetkom ogrevalne sezone. Izmed kotlov za centralno kurjavo
je največ dela in vzdrževanja s kotli na trdna goriva.
Ponavadi se zgodi, da je zaradi neprimerne uporabe goriv ali
predimenzioniranega kotla glede na toplotno moč, zgorevanje
nepopolno. Stranski produkti, ki nastanejo pri nepopolnem zgorevanju,
se v obliki saj in katranskih oblog nalagajo na stene kurišča
in tako zmanjšujejo prenos toplote na ogrevalni medij -
vodo.
Vsak milimeter oblog pomeni 6 % toplotnih izgub, če so te
obloge debele 2 do 3 mm, lahko to predstavlja že več kot 10 % toplotnih
izgub. Take obloge so zelo trdovratne, zato jih je potrebno odstraniti
mehansko z ostrim predmetom, najboljše s strgalom ali kovinsko
ščetko.
Kadar pa to ne zadošča, je potrebno opraviti kemično čiščenje. V
prodaji so kemična sredstva, predvsem v obliki tekočin, ki jih razpršimo
po kurišču, nato pa zakurimo v kotlu.
Tekočina raztopi nastale obloge. Znižuje jim tudi
temperaturo zgorevanja pod 400 °C tako, da zgorijo tudi najtrdovratnejše.
Kljub temu, da največ dela lahko opravimo sami, je dobro,
da občasno kotel pregleda serviser ali pa da čiščenje kurišča kotla
opravi dimnikar.
Serviser kotla naj opravi tudi še kontrolo
tesnosti vrat kotla, kontrolo nastavitve regulatorja vleka in opravi
pregled varnostnih naprav ( ekspanzijska posoda, termično varovalo,
varnostni ventil).
Če so obloge vzrok za slabši izkoristek kotla, potem je kondenzacija
dimnih plinov, do katere pride zaradi nepravilnega kurjenja ali
toplotno predimenzioniranega kotla, velika nevarnost za poškodbe kotla.
Nastali kondenzat na stenah kurišča postane agresiven zaradi primesi
škodljivih dimnih plinov ter povzroča korozijo sten kurišča.
Ta je pri pri kotlih na trda goriva zaradi številnih hladnih
zagonov še izrazitejša kot pri kurjenju s tekočimi in plinastimi
gorivi.
Ker tudi v tehniki velja rek " bolje preprečiti kot zdraviti", lahko
takšne pojave v veliki meri preprečimo tako, da vgradimo
kotel pravilne toplotne moči, kurimo samo z kvalitetnimi gorivi
oziroma gorivi za katerega je bil skonstruiran. V kotlu ne kurimo
odpadkov, vedno zagotovimo zadosten dovod zraka ter ga redno čistimo
in vzdržujemo.
2. Kotli na tekoča goriva
Zgorevanje tekočih goriv je popolnejše kot pri kotlih na trda
goriva, zato največkrat zadostuje čiščenje kotla dvakrat med
ogrevalno sezono. Odstranimo saje s sten kurišča na enak način kot
pri kotlih na trda goriva.
Pri specialnih kotlih je potrebno veliko pozornost nameniti vzdrževanju
gorilnikov. Če smo čiščenje kotla opravili sami ali ob pomoči dimnikarja,
moramo nastavitev gorilnika obvezno prepustiti usposobljenemU in pooblaščenemu
izvajalcu. Le dobro vzdrževan in nastavljen gorilnik omogoča zanesljivo,
varno in varčno obratovanje ogrevalnega sistema. Prihranek goriva
lahko pri dobro nastavljenem gorilniku znaša tudi do 10 % ali več.
Ob obisku mora serviser opraviti sledeče:
· kontrolo in čiščenje dovodov in filtra
za gorivo
· kontrolo in čiščenje filtra na oljni črpalki,
· čiščenje filtra na razpršilni šobi,
· zamenjava šobe( ponavadi enkrat letno
),
· preverit tlak oljne črpalke
· čiščenje dovodnih kanalov za zrak,
· čiščenje ventilatorja,
· čiščenje zgorevalne glave gorilnika in
fotouporov ( fotocelic)
· pregled ostalih elementov (elektrod, izolatorjev,
pregibnih cevi, itd),
· izmeriti sajavost dimnih plinov,
· izmeriti vlek v dimniku in
temperaturo dimnih plinov,
· izmeriti vsebnost ogljikovega dioksida
( CO2) v dimnih plinih
· ugotoviti prisotnost nezgoretega
kurilnega olja v dimnih plinih in če omogoča merilna naprava,
pa še druge vrednosti kot so : žveplov dioksid (SO2),
kisik (O2), dušikove okside (NOx ).
Pred ogrevalno sezono se ponavadi pred nastavitvijo gorilnika
zamenja šoba gorilnika, ki mora biti pravilne dimenzije glede na moč
kotla in v mejah, ki je določena v navodilih oziroma tablici gorilnika.
Moči kotla in gorilnika morata biti med seboj usklajeni.
Serviser nato nastavi gorilnik in pri tem spreminja
posamezne parametre ( zrak, tlak črpalke goriva itd), tako in toliko
časa, da dobi najbolj optimalne vrednosti zgorevanja in sicer: minimalno
sajavost, vsebnost CO, optimalni presežek zraka , temperaturo
dimnih plinov, pravilen vlek dimnika ter barvo plamena pri določeni
in pravilni velikost šobe. Že sprememba enega od naštetih parametrov
poruši optimalnost zgorevalnega sistema.
Kasneje na tako nastavljenem gorilniku ne smemo nič spreminjati.
Zamenjava šobe z drugo dimenzijo ( večji ali manjši pretok goriva)
ni dopustna, potrebna je ponovna nastavitev gorilnika. To velja tudi
za zamenjavo vsakega bistvenega dela sestavnega dela gorilnika (oljne
črpalke, itd). Tako šobe gorilnika ne moremo menjati na "pamet",
saj je od nje odvisna moč kotla in tudi doseganje optimalnih mejnih
vrednosti oz. parametrov za dimno število, prah toplotne izgube,
CO, SO2, Nox, vsebnost kisika, ki
so določene v naših predpisih (Ur.list RS 73/94). Oceno meritev glede
na mejne vrednosti lahko dobite tudi v energetsko svetovalnih
pisarnah.
Vsako izmerjeno vrednost je tako možno primerjati z
mejno oziroma dopustno, ki ne sme biti prekoračena. Iz vseh navedenih
podatkov je možno oceniti kakovost zgorevanja, toplotne
izgube, izkoristek celotne ogrevalne naprave in gospodarno porabo
goriva.
Sajavost se meri z odvzemom dimnih plinov na izhodu iz kotla, s posebno napravo,
v kateri se obarva filterski papir ( več kot je saj, temnejši je papir).
Ob primerjavi z lestvico sajavosti mora biti filterski papir skoraj
bel (vrednost 1 in 2).
Količina CO2 v dimnih plinih mora bit med 12 in 14 %.
Temperatura dimnih plinov naj se pri klasičnih kotlih giblje med 160 in 200
°C, pri nizkotemperaturnih in kondenzacijskih kotlih pa po priporočlilih
proizvajalca kotla. Ponavadi je nekaj stopinj nad temperaturo
povratne ogrevne vode.
Za nastavitev gorilnika in merjenje parametrov potrebuje serviser
ustrezno merilno opremo. Zato serviserju, ki te opreme nima, ne smemo
zaupati nastavljanja gorilnika.
Iz vsega omenjenega sledi, da se dajo gorilniki z ustrezno opremo
( analizator dimnih plinov z cirkonijevo merilno sondo
) dobro nastaviti, vendar v nastavljenem položaju ne ostanejo dolgo.
Zato je potrebno redno vsaj enkrat letno preverjati sestavo dimnih
plinov in po potrebi gorilnik ponovno nastaviti. Razen prihranka
goriva in zmanjševanja onesnaževanja okolja, je pri analizi kakovosti
zgorevanja mogoče na napravah odkriti tudi druge nepravilnosti in
tako preprečiti nepotrebne stroške.
Tu je še pomembno poudariti, da je lažje dosegati optimalno zgorevanje
in doseči ostale parametre in malo porabo goriva pri gorilnikih
novejše izdelave in modernih tehnoloških rešitev, ki so opremljeni:
· z mešalno napravo, ki skrbi za
enakomerno kroženje zraka. Ta pri manjših zmogljivosti gorilnika
omogoča, da dosežemo optimalne zgorevalne vrednosti,
· z vstopno zračno šobo, ki je brezstopenjsko
nastavljiva, tako , da je pretok in tlak zraka gorilnika možno
nastaviti z ozirom na tlačne upore v kotlu, brez zmanjšanja sesalnega
preseka. To omogoča doseči pri zgorevanju nizke vrednosti dušikovega
oksida Nox in ogljikovega monoksida CO, ki sta okolju škodljiva,
· z zračno varčevalno loputa
na tlačnem delu gorilnika, ki se samodejno zapre pri izklopu gorilnika
ter preprečuje kroženje zraka skozi kotel in s tem preprečuje
ohlajevanje kotla ( manjše toplotne izgube, prihranek goriva).
Pri vsaki opravljeni meritvi mora serviser napraviti zapisnik (merilni protokol),
ki ga shranimo za primerjavo v prihodnji sezoni.
3. Kotli na plinasta goriva
Plin je kot gorivo v zadnjem času zelo razširjen, vendar se nekateri
iz strahu pred nevarnostjo zanj le stežka odločijo. Za plinske
kotle in gorilnike velja enako pravilo kot za kotle na trdna
in tekoča goriva, to je redno čiščenje in vzdrževanje.
Redno vzdrževanje in kontrola sta garancija za varno in optimalno
delovanje. Zgorevanje plina je najčistejše, zato je potrebno kotel
čistiti po potrebi, medtem ko je treba gorilnik pri specialnih kotlih
nastavljati vsaj enkrat v ogrevalni sezoni.
Serviser mora ob pregledu in nastavitvi gorilnika opravit sledeče:
· kontrolo tesnosti dovoda plina do gorilnika,
· kontrolo tesnosti elektromagnetnih ventilov,
· zunanje čiščenje gorilnika,
· preveriti plinski filter,
· preveriti zgorevalno glavo, elektrode
in ostale elementa in jih po potrebi zamenjati,
· opraviti analizo dimnih plinov enako kot
pri gorilnikih na olje
Po vsakem opravljenem servisnem pregledu mora serviser napravit
zapisnik, ki ga je potrebno shranit za pregled in primerjavo
v prihodnji kurilni sezoni.
Pri vzdrževanju pretočnih in kombiniranih plinskih grelnikov moramo
paziti na nabiranje vodnega kamna na stenah toplotnega prenosnika.
Intenzivno izločanje vodnega kamna se začne pri temperaturi višji
od 60 °C. Da se temu izognemo, naj bo temperatur tople vode nižja
oziroma je iz higienskih in zdravstvenih razlogov najprimernejša temperatura
sanitarne vode med 50 in 60 °C.
Manjši pretok vode, glasno pretakanje in šumenje , daljši čas priprave
tople vode so prvi znaki, da so na površini prenosnika
oziroma grelnika vode nastale obloge vodnega kamna. Vodni kamen
slabo prevaja toploto, zato so toplotne izgube večje, večja pa je
tudi poraba goriva. Obstaja tudi nevarnost, da grelnik postane netesen.
Ko opazimo znake, ki kažejo na nastanek vodnega kamna, pokličemo serviserja,
ki bo strokovno očistil grelnik.
4. Dimnik in varnostne naprave
Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov iz kotla in vleku skozi
kurišče kotla, zato ga je potrebno z ostalimi dimovodnimi napravami
redno čistiti. Pri kurjenju na trdna in tekoča goriva je priporočljivo
dimnik čistiti enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat
v kurilni sezoni. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi
tudi pregled dimnika in opozori na morebitne poškodbe.
Ob prehodu iz kurjenja s trdnimi ali tekočimi gorivi na kurjenje
s plinastimi gorivi je dimnik najpogosteje potrebno sanirati. V
takšnih primerih je najprimernejša sanacija z dimniškimi tuljavami
iz nerjavečega jekla ali posebne keramike, ki jih vstavimo v
dimnik.
Za boljše toplotne izkoristke kotla in manjše toplotne izgube v
času mirovanja kotla je priporočljivo v dimno cev za kotlom
vgraditi termično loputo. Motorne lopute se vgrajujejo pri tlačnih
gorilnikih, pri pretočnih grelnikih in atmosferskih gorilnikih pa
vgradimo bimetalno loputo.
Poleg najpomembnejšega vzdrževanja kotla, gorilnika in dimnika moramo
v kotlovnici primerno vzdrževati tudi druge elemente instalacije.
Kontrolirati moramo merilne instrumenta kot so manometri in termometri
ter jih po potrebi zamenjati.
Enkrat letno moramo preizkusit tudi varnostni ventil na kotlu in
zaprti ekspanzijski posodi (če je vgrajen), ker lahko med kurilno
sezono zablokira in takšno obratovanje sistema lahko postane zelo
nevarno.
Raztezna posoda je varnostni element, ki prevzema raztezke
ogrevalne vode zaradi povečane temperature in tlaka. Za manjše sisteme
in kotle na olje in plin je razširjena uporaba zaprte ekspanzijske
posode, ki je povezana s povratkom vode ter polnjena tovarniško
plinom ali zrakom pod tlakom, ki je vedno označen na vidnem
mestu. Zaprta ekspanzijska posoda za kotle na trdna goriva
je dovoljena za kotle do moči 56 kW in samo za kotle, ki imajo
vgrajeno temično varovalo.
Sčasoma se elastična gumijasta membramna v posodi
postara in prične puščati vodo iz sistema. Če v času mirovanja in
med obratovanjem kotla tlak v sistemu izrazito niha, je to znak, da
je raztezna posoda v okvari. Z rahlim pritiskom na ventil na
plinskem delu posode lahko preverimo, ali je membrana popustila. Če
iz ventila priteče voda, je to znak, da je membrano potrebno zamenjati.
V primeru, da je tlak v raztezni posodi nižji od statičnega
tlaka v sistemu, lahko tlak v posodi povečamo tako, da jo napolnimo
preko ventila, ki je podoben ventili na kolesu z zračno tlačilko.